Zgodnje obveščanje

 

Uvoz blaga, izdelkov in surovin, ki se je v zadnjih desetletjih bistveno povečal, predstavlja enega največjih virov nenamernega vnašanja tujerodnih vrst. Naraščanje števila tujerodnih vrst, ki v naše kraje zaidejo z uvoženimi izdelki, lahko zaustavimo z ustreznim sistemom zgodnjega obveščanja. S takim sistemom zagotovimo, da tujerodne vrste zaznamo kmalu po vnosu v novo okolje in začnemo z ukrepi za odstranitev vrst, preden se te namnožijo in razširijo na nova območja.

Tujerodne vrste, ki so škodljivci rastlin ali bolezni živali, lahko povzročijo veliko gospodarsko škodo, zato je zgodnje obveščanje za gospodarsko pomembne rastline in domače živali na območju Evropske unije dobro urejeno. Precej slabše je razvito zgodnje obveščanje za tiste tujerodne vrste, ki predstavljajo potencialno grožnjo biotski raznovrstnosti – domorodnim vrstam, habitatom in ekosistemom.

Evropski predpis, ki ureja to področje, je bil sprejet šele konec leta 2014.  Uredba EU št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst je stopila v veljavo 1. januarja 2015. Julija 2016 je bila sprejeta tudi Izvedbena uredba Komisije (EU) 2016/1141 o sprejetju seznama invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta. S tem je omogočen začetek izvajanja Uredbe EU 1143/2014.

V zvezi s sistemom zgodnjega obveščanja Uredba UE 1143/2014 državam članicam nalaga, da v 18 mesecih od sprejetja seznama unije vzpostavijo sistem nadzora nad invazivnimi tujerodnimi vrstami, ki zadevajo Unijo.

Vzpostavitev sistema zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja (ZOHO) je osrednja tema projekta LIFE ARTEMIS, katerega izvajanje se je začelo julija 2016. V tem projektu bomo z vzpostavitvjo instutuctionalnega sistema, izobraževanjem, osveščanjem in z izgradnjo učinkovitega informacijskega sistema vzpostavili ZOHO za tujerodne vrste v gozdnem prostoru.

Zgodnje obveščanje lahko temelji na aktivnem iskanju določenih tujerodnih vrst, za katere je verjetno, da se bodo pojavile. Iskanje je osredotočeno na tiste vrste, ki so se v sosednjih državah že izkazale za invazivne in bi lahko imele velike negativne vplive. Zato je ključno sodelovanje med državami, saj se lahko med seboj obveščajo o pojavu novih organizmov in tako sprožijo bolj usmerjeno iskanje. Te tujerodne vrste navadno iščemo na lokacijah, kjer najverjetneje vstopajo v državo (pristanišča, letališča, industrijske cone).

Druga možnost zgodnjega obveščanja je, da sistematično pregledujemo območja z ustreznimi življenjskimi razmerami za tujerodno vrsto (npr. termalni potok) ali pa območja, kjer zaradi naravovarstvene vrednosti nikakor ne želimo invazivnih tujerodnih vrst (npr. zavarovana območja).

Aktivno iskanje se lahko dopolnjuje s pasivnim zaznavanjem tujerodnih vrst. V tem primeru aktivnosti niso usmerjene k iskanju določenih vrst, temveč gre za naključno zaznavanje vrst, ki se nenadoma pojavijo v okolju in jih ljudje prepoznajo kot nekaj drugačnega. V tem primeru je seveda ključno zavedanje ljudi, da je vrsta lahko tujerodnega izvora in ima lahko njeno pojavljanje v okolju bistvene negativne posledice. Zato moramo osveščati predvsem tiste skupine, ki veliko časa preživijo v naravi (npr. ribiči, lovci, naravovarstveni nadzorniki). Prav tako pa moramo omogočiti tudi sistem zbiranja takih podatkov in zagotoviti sistem hitrega odzivanja.

 

 

******

Prispevek smo prvič pripravili v okviru projekta Thuja 2, ki je bil podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.

Avtorja: Jana Kus Veenvliet in Paul Veenvliet, zadnjič posodobljeno 16. 11. 2016

Preprečevanje gospodarske škode

Na področju rastlin zgodnje obveščanje med evropskimi državami koordinira Evropska organizacija za varstvo rastlin (EPPO), ki skrbi za objavo seznamov potencialno škodljivih organizmov in pretok informacij med državami.

Znotraj EU si države članice izmenjujejo informacije prek podatkovnega sistema EUROPHYT. Za nadzor in preprečevanje vnosa organizmov, ki so škodljivci rastlin, se izvaja monitoring. V Sloveniji pokriva področje varstva rastlin Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Na področju varovanja zdravja živali so v preteklih letih temeljto prenovili evropsko zakonodajo. Marca 2016 sta Evropski parlament in Svet sprejela Uredbo o prenosljivih boleznih živali ( Uredba (EU) 2016/429). Predpis je stopil v veljavo aprila 2016 in se bo začel celovito izvajati v obodbju petih let. Živali, seme in zarodki, hrana, krma in rastline morajo biti pri uvozu v EU in prehajanju prek meja znotraj EU opremljeni z zdravstvenimi spričevali. V ta namen je EU razvila informacijski sistem TRACES, prek katerega se izmenjujejo vsi pomembni podatki v zvezi s premeščanjem živali in blaga živalskega izvora. Zdaj poteka uveljavitev skupnega sistema vstopnih dokumentov, tako da bo izmenjava podatkov za rastline in živali potekala prek skupnega informacijskega sistema.