Zakonodaja EU

Zakonodaja Evropske unije od vstopa Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 vpliva tudi na slovenski pravni red. Direktive in Uredbe Sveta Evrope morajo biti ustrezno vključene v slovenske predpise oziroma se izvajati na nacionalni ravni.

Na ravni EU vse do leta 2015 ni bilo posebnega predpisa, ki bi urejal področje invazivnih tujerodnih vrst. Šele konec leta 2014 je bila sprejeta Uredba (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. Uredba je stopila v veljavo 1. januarja 2015. Ker gre za uredbo (in ne direktivo), je ta celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

Uredba EU 1143/2014 je namenjena prav blaženju posledic tujerodnih vrst, ki povzročajo škodo biotski raznovrstnosti. Številna določila uredbe se nanašajo na invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo Unijo. Gre za tiste vrste, s katerimi je bilo s podrobnimi presojami tveganja ugotovljeno, da imajo izrazito negativne vplive in je smiselno zanje uvesti najstrožje ukrepe na ravni Evropske unije.

Evropska komisija je v letu 2015 pripravila seznam 37 tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo. Na seznam je bilo leta 2016 z izvedbeno uredbo Komisije uvrščenih 23 živalskih in 14 rastlinskih vrst. Za te vrste od dneva začetka veljavnosti seznama, 3. avgusta 2016, veljajo prepoved uvažanja na ozemlje Evropske Unije, posedovanja, gojenja, dajanja na trg, uporabe in izmenjevanja ter izpuščanja v okolje. Julija 2017 je bila sprejeta nova izvedbena uredba, s katero je bilo na seznam dodanih novih 12 tujerodnih vrst, tako da je zdaj reguliranih skupaj 49 tujerodnih rastlin in živali. Podrobnejša razlaga predpisa je objavljena na straneh Ministrstva za okolje in prostor.

 

Države članice lahko izdelajo tudi nacionalne sezname invazivnih tujerodnih vrst, za katere lahko uveljavijo podobne ukrepe.

Poleg tega nova uredba določa tudi, da morajo države članice:

– pripraviti in izvajati akcijske načrte o najpomembnejših poteh vnosa invazivnih tujerodnih vrst,

– vzpostaviti sistem nadzora nad invazivnimi tujerodnimi vrstami, ki zadevajo Unijo,

– ob pojavu vrst, ki zadevajo Unijo obvestilo o zgodnjem odkritju posredovati Komisiji in državam članicam,

– odkrite vrste odstraniti v zgodnji fazi invazije, če to ni več mogoče pa preprečiti njihovo širjenje,

sodelovati in usklajevati delo pri izvajanju ukrepov z drugimi državami članicami.

 

V nadaljevanju povzemamo še določila nekaterih drugih evropskih predpisov, ki se nanašajo na tujerodne vrste.

Predpisi o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi

Namen uredb  je varstvo prosto živečih rastlin in živali ter zagotavljanje njihovega ohranjanja z nadzorom trgovanja s temi vrstami. V slovenski pravni red so določila teh uredb prenesena z Uredbo o ravnanjih in načinih varstva pri trgovini z živalskimi in rast­linskimi vrstami.

Uredba Sveta 338/97/EC je primarno namenjena zagotavljanju izvajanja določilKonvencije CITES na območju EU, torej se nanaša predvsem na nadzor trgovanja z ogroženimi vrstami. Kljub temu pa sta dva člena uredbe bistvena tudi za nadzor trgovine z invazivnimi vrstami. Člen 4(6) določa, da lahko Evropska komisija vzpostavi splošne omejitve za uvoz vrst iz določenih držav v EU tudi “… (d) za žive osebke vrste, za katere je bilo ugotovljeno, da bi njihova naselitev v naravno okolje Skupnosti ekološko ogrozila domorodne prostoživeče živalske in rastlinske vrste v Skupnosti.” Na podlagi tega je EU do leta 2012 vzpostavila omejitev uvoza sedmih živalskih vrst:

  • želve rdečevratke (Trachemys scripta elegans),
  • volovske žabe (Rana catesbeiana),
  • vodne želve Chrysemys picta, 
  • belolične trdorepke (Oxyura jamaicen­sis),
  • veverice vrst Callosciurus erythraeus, Sciurus niger in Scirurus carolinensis (siva veverica).

Z uredbo EU 1143/2014 so za te vrste določeni strožji pogoji, in sicer velja prepoved uvažanja na ozemlje Evropske Unije, posedovanja, gojenja, dajanja na trg, uporabe in izmenjevanja ter izpuščanja v okolje.

Direktiva o habitatih in Direktiva o pticah

Neposredna določila v zvezi s tujerodnimi vrstami vključujeta tudi Direktiva o habitatih (Direktiva Sveta (ES) št. 92/43/EGS) in Direktiva o pticah (Direktiva Sveta (ES) št. 79/409/ES). Določila direktiv so prenesena v slovensko zakonodajo zUredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Direktiva o habitatih v 22. členu določa, da države članice “… (b) zagotovijo, da je namerno naseljevanje katerih koli tujerodnih vrst v naravo urejeno, tako da to ne škoduje naravnim habitatom na njihovem naravnem območju razširjenosti ali domorodnim prosto živečim živalskim in rastlinskim vrstam, če pa menijo, da je to potrebno, tako naseljevanje prepovejo …”. Podobno tudi Direktiva o pticah v 11. členu določa, da “… Države članice zagotovijo, da kakršno koli naseljevanje prostoživečih vrst ptic, ki niso naravno prisotne na evropskem ozemlju držav članic, ne škoduje krajevnemu rastlinstvu in živalstvu. O tem se posvetujejo s Komisijo.” Ta direktiva pa je omejena le na vnašanje tuje-rodnih ptic, ne pa tudi vrst drugih taksonomskih skupin.

Direktiva o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih

Direktiva o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (Direktiva Sveta (ES) 1999/22/ES)  primarno obravnava varstvo prostoživečih živalskih vrst in ohranjanje biotske raznovrstnosti z ukrepi izdajanja dovoljenj za živalske vrtove in inšpekcijski nadzor. Na področju tujerodnih vrst uredba obravnava le nenamerne naselitve zaradi pobega živali iz ujetništva. Tako 3. člen direktive določa, da države članice “ …. preprečujejo pobeg živali, da se izognejo možnemu ekološkemu ogrožanju domorodnih vrst, in preprečujejo vdor škodljivcev in mrčesa od zunaj.

Direktiva o zdravstvenem varstvu rastlin

Na področju zdravstvenega varstva rastlin je v Evropski uniji vzpostavljen obsežen in učinkovit zakonodajni okvir, ki temelji na določilih Mednarodne konvencije o varstvu rast­lin. Določila so zajeta v Direktivi Sveta o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skup­nosti (Direktiva 2000/29/EC). V slovenski pravni red so prenesena z Zakonom o zdravstvenem varstvu rastlin in številnimi podzakonskimi akti. Direktiva sicer predstavlja dobro osnovo za preprečevanje vnosa škodljivcev rastlin, vključno s prostoživečimi rastlinami, in rastlinskih izdelkov, dru­gih tujerodnih vrst pa ne obravnava. Leta 2013 je bil pripravljen predlog novega predpisa, vendar ta še ni sprejet.

Podobno, predvsem na ravni preprečevanja vnosa, so zasnovane tudi številne direktive in uredbe Sveta s področja bolezni živali. Ti predpisi sicer neposredno ne omenjajo tujerodnih vrst, temveč se nanašajo na bolezni živali in nekatere prenašalce, ki so lahko tujerodnega izvora.

Uredba Sveta o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu

Na področju ribištva je bila leta 2007 sprejeta pomembna Uredba Sveta o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu (Uredba Sveta (ES) št. 708/2007,Uredba Komisije (ES) št. 535/2008, Uredba Komisije (ES) št. 506/2008). Uredba je sicer omejena na rabo rib za namene ribogojstva, v sklopu te pa pomembno ureja premike vrst med državami članicami ali iz­ven območja EU, z namenom da se zmanjša potencialni vpliv teh vrst na vodno okolje in tako prispeva k trajnostnemu razvoju sektorja ribogojstva.

 

******

Vir:

Avtorica:  Jana Kus Veenvliet, Zavod Symbiosis, so. p., zadnjič pososobljeno 10. 9. 2016

Hitro prilagajanje trgovine

Želva rdečevratka (Trachemys scripta elegans) je bila v Sloveniji do vstopa v EU ena najpogosteje prodajanih terarijskih živali. Številni teraristi so jo zanesli v (pol)naravno okolje, zato rdečevratke najdemo v številnih stoječih vodah po vsej Sloveniji. Predvsem tam, kjer rdečevratka sobiva z domorodno močvirsko sklednico (Emys orbicularis), ima pomemben vpliv, saj s sklednico tekmuje za hrano in jo izriva iz najprimernejših predelov obale.

Evropski predpisi o trgovanju s prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami omogočajo, da lahko Evropska unija omeji uvoz vrst tudi za tiste tujerodne vrste, ki bi lahko ogrozile domorodne vrste. Tako je EU že leta 1997 je EU sprejela omejitev uvoza za tri, leta 2003 še za eno vrsto želve, leta 2012 pa še za tri vrste veveric. Na tem seznamu je bila tudi rdečevratka. S tem predpisom je bil omejen le uvoz iz držav zunaj EU, ne pa tudi trgovina znotraj EU. Šele avgusta 2016 je stopila v veljavo Izvedbena uredba 2016/1141/EU, ki uvršča rdečevratko med regulirane vrste in je zanjo veljajo strogi ukrepi, vključno s prepovedjo uvoza in prodaje (po izteku prehodnega odbobja).

Prost pretok blaga in tujerodne vrste

Uravnavanje pretoka tujerodnih vrst v državah Evropske unije otežujejo pravila proste trgovine. V zadnjih 15 letih so bile na tem področju sprejete le štiri sodbe Evropskega sodišča. Slabo razvita pravna praksa na tem področju je tudi eden od razlogov, da se države redko odločajo za omejevanje trgovanja s tujerodnimi vrstami.  Omejevanje enotnega evropskega trga je dovoljeno le, če je to nujno zaradi varovanja zdravja ljudi, živali ali rastlin. V primeru iz leta 1994 je Evropska komisija vložila tožbo proti Nemčiji, ki je zaradi nevarnosti širjenja račje kuge omejila uvoz živih rakov (na sliki spodaj trnavec, Orconectes limosus).  Za uvoz je bilo treba pridobiti dovoljenje, dovolili pa so le uvoz za raziskovalne in izobraževalne namene. Komisija je menila, da takšna omejitev krši določila Pogodbe o Evropski skupnosti , saj uveljavlja prepoved uvoza za druge članice EU. Nemčija bi po mnenju Komisije morala zmanjšati tveganje za vnos račje kuge z drugimi ukrepi in ne z omejevanjem pretoka blaga znotraj EU (npr. zdravstveno spričevalo, nadzor nad trgovanjem).

 

Le en osebek je dovolj

V Evropi v zadnjih letih z zaskrbljenostjo opazujemo širjenje sladkovodnega raka, ki se ga je prijelo ime “Marmokrebs”, v sklovenščini tudi marmornati škarjar. Nemško poimenovanje se je ohranilo še iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je vrsta pojavila na nemškem trgu s hišnimi živalmi. Identiteta vrste ni bila znana skoraj dve desetletji – leta 2010 so ga opisali kt obliko vrste Procambarus fallax.

Akvaristi so že dolgo časa opažali, da se samice razmnožujejo tudi odsotnosti samcev. A šele leta 2003 potrdili, da se ti raki razmnožujejo s partenogenezo, nespolnim razmnoževanjem, pri katerem se zarodek razvije brez oploditve.

V smislu problematike tujerodnih vrst je to še kako pomemben podatek! Pri teh rakih je za vzpostavitev populacije dovolj že en sam osebek in ni potrebno (negotovo) iskanje partnerja. Stanje v Evropi potrjuje velik invazijski potencial marmornih rakov. Od leta 2004 do leta 2012 je bilo Evropi (večinoma v Nemčiji) zabeleženih že 15 lokacij s to vrsto, na šestih so populacije že ustaljene. Odstranitev večinoma ni več mogoča.

Marmorni raki z domorodnimi vrstami tekmujejo za hrano in prostor ter so tudi potencialni prenašalci račje kuge in virusne bolezni belih pik.

marmornati škarjar