Omejevanje širjenja

Ukrepe odstranitve ali nadzora izvajamo za invazivne tujerodne vrste ali potencialno invazivne vrste. Dokler je vrsta invazivna le na majhnem območju, jo lahko poskusimo popolnoma odstraniti iz narave. Način odstranjevanja vrste moramo izbrati glede na značilnosti vrste. Običajno je treba ukrepe odstranjevanja izvajati skozi daljše časovno obdobje, nato pa še nekaj let spremljati ali se bo vrsta ponovno pojavila. Kadar širjenja ne uspemo preprečiti v zgodnjih fazah naselitve, se vrsta navadno tako razširi, da popolna odstranitev iz narave ni več mogoča. V takem primeru nam preostane le še nadzor vrste. To pomeni, da vrsto z enakimi metodami aktivno odstranjujemo iz okolja, vendar se zavedamo, da vrste ne bomo uspeli v celoti odstraniti, bomo pa omejili širjenje in vsaj zmanjšali negativne vplive. Ukrepi nadzora so tako trajni, kar seveda pomeni tudi stalne stroške.

graf ukrepanje

Slika1. Možnosti ukrepanja so omejene glede na velikost in razširjenost populacije tujerodne vrste.

 

NAČINI ZATIRANJA

1. Mehanično odstranjevanje: Ukrepi vključujejo odstranitev živali iz narave, bodisi s pobiranjem osebkov ali lovom, rastline pa odstranjujemo s puljenjem, žaganjem, košnjo ali pašo. Ti ukrepi se lahko dopolnjujejo s kemičnim zatiranjem.

2. Kemično zatiranje: Ukrepi kemičnega zatiranja vključujejo rabo pesticidov, pa tudi nastavljanje strupenih pasti za vretenčarje. Pesticide uporabljamo za zatiranje škodljivcev, plevela ali rastlinskih bolezni. Pesticidi so lahko naravne snovi, izolirane iz rastlin ali pa so umetni pripravki. Uporabljamo jih predvsem za zatiranje plevelov (herbicidi), žuželk (insekticidi), gliv (fungicidi) in morajo biti čim bolj specifični za zatiranje neželenih organizmov. Raba pesticidov je strogo nadzorovana, saj predstavlja potencialno nevarnost za okolje, pa tudi za zdravje ljudi. V Sloveniji rabo pesticidov ureja Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih (UPB 2,  Uradni list RS 83/2012).

3. Biotično varstvo: Pri ukrepih biotičnega varstva škodljive organizme odstranimo z živimi organizmi, ki so njihovi naravni sovražniki. Ker tujerodne vrste običajno v novem okolju nimajo naravnih sovražnikov, je potrebno za namene biotičnega varstva tujerodnih vrst vnesti nov tujerodni organizem. Vnos novih tujerodnih organizmov pa je lahko tudi tvegan, saj lahko vrsta napade tudi domorodne vrste in povzroči dodatno škodo. Zato je biotično varstvo strogo nadzorovano. V Sloveniji ga ureja Pravilnik o biotičnem varstvu rastlin ( Uradni list RS 45/2006 ), ki določa postopke ravnanja/uporabe organizmov za biotično zatiranje. Pravilnik vsebuje tudi seznam domorodnih in tujerodnih vrst organizmov za biotično varstvo rastlin. Predvsem kadar gre za uvoz tujerodnih vrst, je potrebno upoštevati tudi Pravilnik o pogojih za uvoz ali premeščanje določenih škodljivih organizmov, rastlin, rastlinskih proizvodov in  nadzorovanih predmetov za poskusne, raziskovalne in razvojne namene in za delo pri žlahtnjenju rastlin (Uradni list RS 69/01, 40/04 in 98/15).

 

UKREPI V SLOVENIJI

V Sloveniji je večina ukrepov odstranjevanja in nadzora tujerodnih vrst usmerjena v odstranjevanje in omejevanje tistih tujerodnih vrst, ki so škodljivi organizmi na rastlinah kmetijskega in gozdarskega pomena. Ukrepi za odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst  (torej takšnih, ki povzročajo škodo biotski raznovrstnosti) se zaenkrat ne izvajajo sistematično, prav tako zanje še nimamo vseh zakononskih podlag.

Kljub temu pa tudi pri nas v zadnjih letih prihaja do pobud po odstranitvi in nadzoru tujerodnih vrst. Ker je naš pravni okvir na tem področju še nedograjen in pomanjkljiv, se aktivnosti odstranjevanja in nadzora tujerodnih vrst ne usklajujejo in tudi niso podvržene posebnemu nadzoru. Posamezniki in organizacije naj zato skrbno načrtujejo aktivnosti in pred izvedbo ukrepov dobro pretehtajo pozitivne in negativne učinke ukrepov. Da bi bilo odstranjevanje učinkovito, škoda na ostalih (zaželenih) organizmih pa čim manjša, moramo poznati biologijo vrst, ki jih želimo odstraniti. Če gre za večje posege, je koristno, da si pred posegom ogledamo kakšen primer dobre prakse, kjer so ti postopki že utečeni in uspešni.

Pred izvedbo ukrepov moramo preveriti lastništvo. Lastnike zemljišč, kjer imamo namen izvajati ukrepe odstranjevanja invazivnih organizmov, je potrebno temeljito obvestiti in od njih dobiti dovoljenje, razen če obstajajo od organov RS izdani predpisi, ki omogočajo izvedbo ukrepov tudi proti volji lastnika. V teh postopkih je potrebno upoštevati vsa določila predpisov o splošnem upravnem postopku. Preveriti moramo tudi status območij (kmetijska območja, nekmetijska območja, naravovarstvena območja, vodovarstvena območja, …), saj to pomembno vpliva na pravne in tehnične možnosti ukrepanja (uporaba fitofarmacevtskih sredstev).

 

******

Prispevek smo prvič pripravili v okviru projekta Thuja 2, ki je bil podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.

Avtorja: Jana Kus Veenvliet in Paul Veenvliet, zadnjič posodobljeno 18. 11. 2012

 

Odstranjevanje strupene kobulnice

Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum) je velika kobulnica, ki izvira iz zahodnega Kavkaza. V Evropo so ga prinesli že v 19. stoletju. Gojili so ga predvsem v botaničnih vrtovih in na velikih posestvih, vendar je marsikje prestopil meje vrtov in se začel širiti v okolici.

Zaradi strupenega rastlinskega soka, ki povzroča na koži alergije, je orjaški dežen velika grožnja za ljudi. Poleg tega lahko preraste obsežne površine, na katerih zaradi velikih listov s senčenjem spodnjih plasti onemogoči rast domorodnih rastlin. V Evropi in v svetu velja za eno najhujših invazivnih rastlin. Rastlina se tudi v Sloveniji goji kot okrasna rastlina in ponekod je že prestopil meje vrtov, tudi v Ljubljanskem botaničnem vrtu in se začel širiti vzdolž železniške proge, ki poteka za botaničnim vrtom, ter na brežinah Gruberjevega prekopa.

Od leta 2011 na tej lokaciji vsako leto odstranjujemo dežen. Ker se rastlina razmnožuje samo s semeni, z odstranjevanjem preprečujemo obnovo populacije in širjenje. Število rastlin se vztrajno zmanjšuje in računamo, da bomo v prihodnjih letih odstranili še zadnje rastline, ki bodo vzniknile iz starih semen.

orjaški dežen

Previdnostni pristop

Na 6. Konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti so države pogodbenice po več letih usklajevanj in pogajanj sprejele pomemben sklep VI/23, ki vključuje usmeritve in načela za izvajanje člena 8(h) Konvencije o biološki raznovrstnosti (Guiding principles for the prevention, introduction and mitigation of impacts of alien species that threaten ecosystems, habitats or species).  Ta načela za pogodbenice niso zavezujoča in predvsem služijo pogodbenicam kot okvir za učinkovito ravnanje na nacionalni ravni.  Med najpomembnejšimi načeli sta:

  • Previdnostni pristop: pogodbenice naj pri preprečevanju nenamernih naselitev, ureditvi področja namernih naselitev, pa tudi pri ukrepih nadzora in odstranitve tujerodnih vrst, upoštevajo previdnostni pristop. To pomeni, da naj pogodbenice v primeru resnih groženj in nepopravljive škode okolju ne opustijo stroškovno učinkovitih ukrepov za preprečitev okoljske škode zaradi pomanjkanja znanstvenih dokazov o škodljivih vplivih.
  • Tristopenjski pristop: Preprečevanje naselitev tujerodnih vrst je bistveno cenejše in bolj sprejemljivo z vidika ohranjanja okolja. Zato naj se prednostno izvaja preventivne ukrepe. V kolikor pride do naselitve vrste, naj se jo čim prej odstrani, če to ni mogoče pa naj se izvaja trajni nadzor.